13 Maj Izguba menstruacije, sama sem si kriva

Ker je to moj čisto prvi blog, bi vseeno želela izkoristiti priložnost in v njem povedati nekaj stvari o sebi, ki jih morda še niste vedeli. Sicer želim, da me spoznavate sproti ampak kljub temu je dobro da naredim nek uvodni del in v vas prebudim zanimanje ali pa mogoče tudi ne.

Skratka, že od nekdaj rada pišem ampak zakaj še do danes nisem spisala niti enega bloga – ne vem. Vse kar lahko rečem je le – bolje pozno kot nikoli.

Trudila se bom, da se boste čim manj ukvarjali z mojimi pravopisnimi napakami,  kljub temu vas lepo, lepo prosim, da ste strpni in mi pri tem pogledate skozi prste, kajti moja ocena pri slovenščini ni bila nikoli odlična. Če ste slučajno strokovnjak na tem področju predlagam, da blog berete tako, da položite dlan na obraz, razprete prste pri očeh in prebirate… 😁

Dobro. Čas je da preidem k bistvu

Obdobje adolescence pri dekletih naj bi se začelo tam okrog 11. leta. No pri meni je to vse skupaj precej prehitevalo. Pojavila se je že pri 7. letih. Začelo se je s tisto bolečo bulico v prsih, ki je bila znak, da so prsi začele rasti. Ja 2. razed osnovne šole sem bila…

In preden so bulico začutile vrstnice, sem sama potrebovala že kar konkreten modrček. Prav zato je bilo to obdobje zame precej težko, kajti dekleta mojih let tega niso razumele in kar nekaj žaljivk sem lahko slišala na ta račun. Češ da nosim prevelike modrčke samo zato da moje prsi izgledajo večje in tako dalje..

Razlog, da je bila moja družba od nekdaj starejša in sem bila vedno najmlajši član le te, je verjetno v tem, da sem razmišljala bolj zrelo kot vrstnice in takrat občutila, da me starejša družba precej bolj razume ter jaz njih.

Od nekdaj sem in še danes veljam za družabno bitje, zato sem v svojem razredu vedno imela prijatelje, a z njimi nikoli nisem bila tako povezana kot so bili sošolci in sošolke med seboj. Skozi osnovnošolsko obdobje sem imela le eno in edino sošolko, s katero sva si bili med vsemi nekako najbolj podobni in zato tudi neločljivi (razen ko so naju zaradi klepetanja v klopi morali presesti). Ostalo družbo sem imela v višjih razredih.

Z mami sva takrat zaradi mojega prehitrega odraščanja pogosto obiskovali zdravnike. Moje podivjane hormone so želeli umiriti in da bi se ta situacija normalizirala bi to lahko storili s hormonskimi tabletami. Mami se o jemanju teh ni strinjala ker je želela, da moj razvoj poteka po naravni poti. Čeprav je bila ta odločitev nekoliko tvegana, sem ji za to danes neizmerno hvaležna. Stvar se je brez kakršnih koli dodatkov počasi sama od sebe umirjala. Prvo menstruacijo sem dobila pri 11-h letih, tako kot kar nekaj mojih sošolk. Ravno to je bil takrat največji strah, da bi krvaveti začela zelo prezgodaj, ker bi se s prezgodnjo menstruacijo moj razvoj tudi prehitro končal. Z merjenjem kostne mase, so mi zdravniki že pri osmih letih napovedali, da ne bom merila v višino več kot 163 cm, in čeprav takrat nisem bila nič manjša od ostalih vrstnikov, se je kasneje izkazalo, da so imeli prav. Hitro sem rasla, a moja rast se je tudi ustavila mnogo prej kot pri ostalih.

No pa da se ne zataknem preveč v obdobju osnovne šole, bom počasi nadaljevala v srednješolska leta. Aja, naj povem še to, poleg velikih prsi sem imela zelo zgodaj izoblikovano tudi kar malce žensko postavo z nekaj oblinami, kar me v tistem času niti niso motile, prej obratno. Občutek imam, da sem jih nosila precej ponosno predvsem pa neobremenjeno. Takrat sem trenirala tudi rokomet in postavo kakršno sem imela, je bila za položaj pivota idealna (ha ha).

No tako, srednja šola – tam sem ostala. Novo okolje, nova poznanstva, nova prijateljstva, nova jaz? Ja nekako tudi to.

Moje obline, za katere mi prej ni bilo mar, so me kar naenkrat začele motiti. Če pomislim, je verjetno krivec za to veliko deklet na gimnazijah, ki so imele preveč dela z videzom drugih deklet in pa simpatični fantje, ki so se sprehajali vsak odmor mimo tebe, tebi pa se je dobro zdelo, če te je kdo opazil.. Skratka, več dejavnikov je, ki je vplivalo na to, da nas je vse več gimnazijk začelo paziti na svoj videz. Spomnim se sošolke, ki je takrat predstavila neko 14 dnevno dieto, s katero je imela plan začeti. Brez dvoma sem se odločila, da se ji pridružim.

No tako se je začela moja »borba«…

Vsi ki me malo bolj poznate, veste da trme meni ob rojstvu niso pozabili dodeliti, zato sem se diete res dosledno držala in takrat tudi izgubila kar nekaj kilogramov.

Pozdravljen JOJO efekt

Ko sem opažala, da kilograme hitro pridobivam nazaj sem začela z vnašanjem hrane zelo previdno. Eno jabolko zjutraj, eno v šoli, za kosilo nekaj malega (največkrat samo solato) in zvečer najraje nič.

Super način prehranjevanja kajne? No ne, niti malo. Postava je bila grozna (nikjer nobenih mišic, vse je viselo, tiste ženske postave, o kateri sem prej govorila ni bilo nikjer več. Dejansko sem pri svojih 13 letih izgledala bolj razvita kot pri 17ih, BLJAK)

V telesu mi je takrat marsikaj manjkalo, zato sem začela po marsičem hrepeneti in vsakič ko sem pojedla kaj po mojem mnenju ne zdravega, se je v meni pojavila slaba vest.

Tonila sem nižje in nižje. Skratka moje prehranjevanje je bilo grdo rečeno ampak res v »dreku«.

O tem lahko pišem mogoče kdaj drugič. Danes rajši ne, ker že tako vidim da sem precej dolga.

Pri 15,16 letih tam nekje, sem začela jemati kontracepcijo. Takrat sem imela prvega resnega fanta in ko sva po skoraj 2 letih končala zvezo, sem prenehala jemati tudi tabletke. S tem pa sem se poslovila tudi od svoje menstruacije in to za skoraj 4 leta.

Z amenorejo sem se res dolgo borila in nikomur je ne privoščim. Vse dokler nisem začela razmišljat o otrocih in družini, se mi je to zdelo samo nekaj nezdravega za moje telo, nato pa me je začenjalo močno skrbeti. Zavedala sem se, da dokler si ne uredim menstruacije, tudi ovulacije ne bo, kar pomeni, da tudi zanositi ne morem.

Vse bolj me je skrbelo, ali jo bom sploh še kdaj dobila in tudi če jo dobim, ali sem sploh plodna? Zavedala sem se, da sem z vsem svojim nespametnim početjem res ogrozila svoje telo in zdravje, ampak grehov iz preteklosti žal nisem mogla izbrisati.

Telo mi je dobro dalo vedeti, da teže pod določeno številko (če se ne motim 50kg) ne sprejema. In če sem želela dobiti nazaj menstruacijo, sem nujno morala pridobiti tudi kilograme. V svojo vsakdanjo prehrano sem začela vnašati vsa makrohranila (tudi hidrate), povečala sem maščobe, začela jemati Omega-3 in jedla veliko bolj trezno.

Velika zahvala gre tukaj Mihu, ki mi je v prehrani kar precej »streznil« glavo.

Kot sem že omenila, kljub rednim menstruacijam, ki jih imam šele dobro leto in pol sem se precej obremenjevala z vprašanjem, če bova z Mihom sploh lahko zanosila ali pa bova morda zelo težko in nama bo to vzelo leta in leta.. In ravno je bila očitno napaka pri planiranju male bebice. Miha mi je zato kar hitro dal vedeti, da si s takim razmišljanjem le komplicirava delo.

Šele ko sva se oba sprostila in malo umirila, nama je uspelo!

Vse o tem bom nadaljevala v naslednjem blogu, ki bo govoril o mojem prvem trimesečju.

Za konec želim le dodati en kratek zaključek, tako kratek kot je moj prvi blog 🤪

Življenje je eno in ne dovolimo si ga uničit z egoizmom, kjer nam je pomembno le, kako izgledamo in kako smo všeč drugim. Ni vredno.

Sama sem jo kljub situaciji dobro odnesla, a lahko bi nosila posledice celo življenje. Če jih jaz ne nosim, ni nujno, da jih vi ne boste.

Zato drage moje. Biti nosečka in pričakovati družino je nekaj najlepšega na svetu, ne dovolite si tega vzeti s takšnimi traparijami, ki pravzaprav postanejo resne težave.

Upam, da se beremo v naslednjem blogu.

Do takrat pa si zapomnite: Potrudimo se, da krepimo telo in duha, kajti zdrav duh v zdravem telesu nas osrečuje. Srečen posameznik pa gradi mozaik celotne družbe.

With Love, Dora