22 Avg Moja druga porodna zgodba

Tako kot v prvi nosečnosti, sem tudi tokrat verjela in hkrati upala, da bom rodila pred rokom. A želje se niso uresničile.

Moji otroci, se v mama hotelu, očitno odlično počutijo in se jim nikakor ne mudi prijokati na svet. Predviden datum poroda je bil 22.7.2022.

 

KO SEM PRED PDP ŽE MALO POMISLILA, DA PRIHAJA DAN D

V soboto, 6 dni pred rokom, smo pri tašči na terasi pili kavo in klepetali. Naše debate so bile po večini na temo prihajajočega dojenčka. Za trenutek, sem obmolknila, saj sem začutila, da je iz mene nekaj »priteklo«. Hitro vstanem, pogledam na stol in zagledam nek kredast izcedek. Kljub temu, da sem slutila, da je to vaginalna tableta, ki sem jo vstavljala zaradi vnetja, sem se vseeno odločila, da stanje preverijo v porodnišnici. Če ne drugega, bom imela vsaj dodaten pregled in verjetno prvi CTG.

Ginekologinja me je vaginalno pregledala in skoraj izključila možnost razpoka plodovih ovojev, da pa se je za 100% prepričala, mi je vzela še bris, ki odčita, ali je šlo za odtekanje plodovnice ali ne.

Odprta sem bila 2 cm, kar je dober znak, a maternični vrat je bil še za cca 3 »porcije« zadebeljen.

Srečna, ker odhajam domov, kajti če bi šlo za odtekanje plodovnice, bi me zadržali na oddelku in v primeru, da se v roku 24h nebi začelo nič samo od sebe dogajati, bi morali porod sprožiti. Pri Loti je šlo čisto vse lepo naravno, zato sem si želela, da je tako tudi tokrat. Brez umetnih popadkov.

 

Čez 2 dni, torej 4 dni pred PDP, se mi je odluščil čep. Popoldne,. Na kavču. Pri Loti tega nisem doživela, zato je bilo zame to nekaj povsem novega. Dalo mi je upanje, da zdaj se bo pa začelo nekaj dogajat.. Pa vendar še vedno brez posebnih znakov.

Tudi iz pregleda sem odhajala domov brez kakih sprememb in napredovanja.

 

Na dan, ko je bil predviden prihod dojenčka, sem bila naročena v triaži. Najprej me priklopijo na CTG in po dobrih 20 min v sobo vstopi sestra. V tišini si ogleduje graf. Brez kakšnih posebnih besed, me prosi, če se lahko obrnem na drugi bok.

Končno nekaj reče:

»Otrok je nekam preveč miren, ga bom poskusila prebudit«, začne mi nežno pritiskati na trebušček, da bi se zbudil .. a dete ni dalo nobenega odziva.

»Prinesla vam bom malo sladkega malinovca, da ga poskusiva zbuditi«

Malo dete – brez odziva.  Prinese še en kozarec.. še vedno nobenega premika. Moj pulz se počasi stopnjuje in v sebi začutim paniko. Niti sanjalo se mi ni, kaj bi to lahko pomenilo.

»Gospa, dajte se prosim sprehodit do stranišča in pridite nazaj«

Zaskrbljena hodim po hodniku, grem na stranišče in še sama poskusim nekako prebudit otročka. Sprašujem se, kaj za vraga se zdaj dogaja.

V upanju, da bo vse OK, odkorakam nazaj do ambulante, kjer me sestra ponovno priklopi na CTG. začutim gibe, in zaslišim dogajanje, odvali se mi kamen iz srca. Sestra se naglas pošali: »Oh, poglej, zbudil se je. Otroček si je očitno privoščil samo malo lepotnega spanca.«

Ostanem priklopljena še cca 20min.

Vstopi zdravnica, pregelda graf, mi izreče stavke, ki jih znam že sama na pamet – »Otročka morate dovolj čutiti, vsaj 10x na dan, če boste dobili popadke ali vam bo odtekla voda ali pa se vam bo zdelo karkoli čudnega pridite nazaj… drugače pa se vidimo čez 3 dni.«

Besna odkorakam domov, saj me niti pregledali niso. Danes imam PDP in si niti kratkega pregleda z otročkom nisva zaslužila.

 

Odločila sem se, da si tega dneva ne bom pokvarila s slabo voljo, zato sva z Mihom sklenila, da Loti za nekaj ur dava v varstvo in praznujeva najino obletnico poroke, ki je sicer 31.7., ampak na ta datum, je skoraj zagotovo ne bova uspela praznovati. Odpeljala sva se na kosilo tja, kjer sva se poročila in tam preživela čudovit dan.

Vikend smo preživeli aktivno, po hribih, a dete kljub moji vsakdanji aktivnosti, ni dalo nobenega znaka, da se bova kmalu srečala. Dan pred novim pregledom, sem odtrenirala super trening nog, v upanju, da mi morebitni napor sporži dogajanje.. a še vedno nič.

 

 

5 DNI ČEZ ROK

27.7. ob 9.30 sem bila ponovno naročena v triažo. Kot običajno, me najprej za cca 20-30min priklopijo na CTG. Otroček ponovno neodziven. Spet enaka zgodba, najprej na bok, potem malinovec… neprijeten občutek, saj se je to že drugič zgodilo, ampak vseeno bolj mirno sprejemam in se prepričam, da spet le samo spančka.

Otročka nam uspe hitreje zbudit. Spet sledi cca 20min snemanja. Med tem slišim pogovor sestre po telefonu, da je zdravnica nujno morala v operacijsko in trenutno v ambulanti ni nobenega zdravnika, čakalnica pa je polna nosečnic.

»Super!« si mislim in se slabe volje vrnem v čakalnico, kjer nas kar nekaj čaka na zdravnika.

Končno pridem na vrsto, pomirjena in hkrati vzhičena, saj sem vedela, da me bo danes vaginalno pregledala. To bo mogoče končno kaj spodbudilo. Pri Loti, se mi je po vaginalnih pregledih proti koncu, začelo dogajati.

Odprta sem bila  še vedno smo  2 cm, vendar je bil maternični vrat že omehčan in status je bil videti zelo lep.

Ginekologinja mi predlaga, naj se zvečer vrnem, da mi vstavijo trakec. Sprejeli me bodo na oddelek kjer bomo počakali na popadke.

Ob 18.30 se vrnem s svojimi rednimi popadki, ki so se začeli ob cca 16h in bili na cca 7 minut. Posnamejo CTG in preden mi vstavijo trakec, preverijo stanje, če se je karkoli spremenilo.

Ne bom pozabila izraza na obrazu zdravnice, ko je z roko potipala in rekla »Gospa v porodno gremo, nič ne bomo vstavljali trakca, vi ste za rodit« brž sem poklicala Miha, da se pripravi, mene pa so preoblekli in odpeljali v porodno. Sledilo je klistiranje. Ko sem se uredila in stuširala, je prišla anasteziologinja in mi dala epiduralno analgezijo, za katero sm se odločila že pred porodom. Enako sem se odločila tudi pri Loti, a ker se je porod prehitro odvijal, ni uspela učinkovati, zato sem Loti rodila popolnoma naravno. Kljub temu, da je bil prvi porod brez protibolečinskih sredstev, enostaven in prevsem hiter, sem se vseeno odločila, da tokrat ponovno poskusim z epiduralno. Zavedala sem se, da obstaja verjetnost, da je porod lahko popolnoma drugačen od prvega.

 

Babica mi razloži, da si lahko sama dodajam tekočino, ko bom imela občutek, da je delovanje začelo popuščati. Razložila je, naj me ne skrbi, saj naprava deluje tako, da je ne moremo predozirati.

Ura je bila 20.00, ekipa je imela izmeno. Izredno prijetna babica Dorica me preda drugi ekipi.

V porodno dovolijo vstopit Mihu in za njim pride še moja nova babica Andreja. Pregleda me in se odloči predret plodovnico. Plodovnica je bila menda že rahlo zelena.

 

Moje stanje »spodaj« je bilo super, vse se je dogajalo spontano, odprta sem bila že 8cm le počakat smo morali na še nekaj popadkov, da glavica pride nižje in se spusti v porodni kanal.

 

Moji popadki so sicer boleči, a znosni. Kljub temu, se odločim, da pritisnem na gumb in si dodam malo epiduralne, preden postanejo še močnejši. Z Mihom nadaljujeva pogovor in moram priznati, da se imava prav super v porodni sobi. Vzdušje med vsemi (tudi ekipo) je zelo sproščeno. Na vsake toliko, me v sobo pride preverit nekdo od zdravnikov, malo poklepetamo in naju spet pustijo sama. Ves čas imam pri sebi zvonček, na katerega pozvonim, če karkoli potrebujem.

Za posteljo, iz neke naprave zaslišiva nepoznan/čuden zvok. Ugotovila sva, da je to zvok naprave v kateri je epiduralna. Slišati je bilo, kot da je nekaj narobe. Poksušava jo dodat s pritiskom na gumb, a ni šlo.

Miha pritisne na zvonec za klic pomoči. Čakava… nobenega odziva od nikoder. Pritisne še enkrat, tokrat močneje. Čez nekaj sekund, je babica že v sobi. Seveda, preveč nežna sva bila s pritiskom na gumb – ugotovimo, da si sploh nisem dodajala epiduralne. Torej je med močnejšimi popadki sploh nikoli nisem dodala in tisti zvok naprave, je bil avtomatsko dodajanje, ki se vklopi po 1h. HA HA. Jaz pač res nimam sreče s tem in očitno mi ni usojeno. Torej en hiter nasvet za vse bodoče porodnice – na šparajte se s pritiskom na gumbe v porodnišnicah!

 

ZADNJI POPADKI

Vsak popadek sem vedela, da sem bližje cilju in  čutila, da bolj »tišči dol«.

Ker je otroček imel zadaj še kar precej prostora, je predlagala, da grem v položaj na vse 4 in mu s tem malo pomagamo.

Dobro. Sedaj pa zares! Začelo se je. Začelo je tako tiščati, da sem vedela, da smo tik pred ciljem. Želela sem se obrniti nazaj na hrbet, a je že tako močno tiščalo, da sem obstala na levem boku, ki je bil moj končni porodni položaj.

Še danes slišim babico. »Prosim ne potiskajte! Kadar vam rečemo da predihavajte, se potrudite, kar lahko. To pa zato, da nam bo uspelo brez šivanja, do sedaj smo super.«

Njen stavek, sem vzela tako resno, da sem dala čisto vse od sebe in misli preusmerila, samo v predihavanje, kljub temu, da je ta samokontrola v tistem trenutku izredno težka.

Pri Loti sem dobila 2 mala šivčka in nepremerljiva razlika je, kar se tiče okrevanja, če si šivan ali če ostaneš brez ene same praske.

Glavica je že zunaj in vsi komaj čakamo. To, da starša ne vesta kaj pričakujeta, je tudi za osebje nekaj posebnega in so s tabo v velikem pričakovanju. Vsaj tako je bilo pri moji ekipi.

Vse »stave« pred porodom so šle k fantku. Samo še en potisk nas je ločil, do tega, da izvemo.

Zaslišim prvi stavek porodničarke – Sem vam rekla, lulčka ima! Čestitke obema za Lovra! In prve Mihove besede, ki se jih spomnim: »Dora, ne morem verjet, vidim kopijo Loti!! Lovra imamo!!!«

 

💙💙💙

Torej, družini Pušavec, se je 27.7.2022 ob 22.49 pridružil deček Lovro, težak 3280g in dolg 51cm.

                         

Takoj so mi ga položili na prsi. Ko je popkovnica prenehala utripati, me je babica vprašala, če se želim sama prepričati. Prijela sem jo. Še zadnjič, preden naju ločijo. Res ni več utripala, zato je Miha lahko opravil svoje delo in jo pogumno prerezal.

Bila pa sem bogatejša še za eno izkušnjo pri porodu. Babica me je namreč vprašala, če bi želela videti posteljico. Z veseljem sem privolila, zato mi jo je nazorno pokazala in predstavila. Sliši se čudno, videti ni prav lepo, ampak sama res zelo cenim njeno dejanje.

 

OBČUTKI

Moji občutki? Sreča, olajšanje, jok, ljubezen – neprecenljivo.. Mi verjamete, če rečem, da je zame porod in rojstvo mojih otrok nekaj najlepšega, kar sem doživela v življenju? Kljub naporu, je na koncu vse poplačano s takšnim darom, da bolečino v trenutku pozabim. Mogoče se sliši smešno, ampak meni je prav hudo, ko zapuščam porodno sobo, saj v njej vedno pustim tako lepe spomine. Ne počutite se slabo, če same nimate takega. Popolnoma verjamem, da vam že sama beseda porodna soba lahko zbudi neprijetne občutke.. Ampak za mano sta dva tako čudovita poroda, da je tako mišljenje upravičeno.

Lovra so po porodu bolj temeljito pregledali, zaradi zelene plodovnice in suma na votli sistem ledvičk.

Po porodu, so nas pustili še cca 2h same in okrog 1.00 je prišel trenutek, ko smo morali zapustiti porodno sobo, Miha naju z Lovrom in trenutek, ko se moram posloviti od te krasne ekipe, ki je zaslužna, da sem v svojo življenjsko zgodbo spet lahko zapisala novo in čudovito porodno izkušnjo.

 

NA ODDELKU

Pri Loti, sem imela nadstandardno sobo in tudi tokrat sem zaprosila zanjo, a so bile nažalost vse zasedene. Namestili so me v navadno sobo, a sem bila lahko tam sama.

Sicer sem zelo družaben človek, vendar mi je bila izkušnja z Loti, ko sva bili v porodnišnici popolnoma sami – neprecenljiva, zato sem si želela, da imam to možnost tudi z Lovrom.

3 dnevno bivanje v porodnišnici je bilo precej drugačno, kot prvič. Predvsem zato, ker od prvega poroda ni minilo veliko in mi je bilo vse precej lažje.

Dojenje nama je takoj steklo, zato pri tem nisem potrebovala nobene pomoči. Okrevanje je bilo precej lažje, predvsem, ker nisem imela šivov.

Bolečina krčenja maternice je bila sicer precej hujša, kot prvič, a se za protibolečinske tablete nisem odločila.

Sestre so tudi same opazile, da sva se super vpeljala, zato so naju pustile bolj pri miru, so mi pa dale vedeti, da so mi ves čas na voljo, če bova karkoli potrebovala.

Prav zato, ker je bilo vse dogajanje bolj poznano, se mi je bivanje toliko bolj vleklo. K sreči, so bili tokrat dovoljeni obiski. Pri Loti so jih zaradi takratne situacije Covida prepovedali.

Obiski so tokrat omejeni in sicer na eno zdravo osebo in enega sorojenca/dan.

Maske so bile tudi tokrat obvezne, ta zakon pa so sprejeli takoj naslednji dan po porodu.

 

PRVI OBISK IN PRVO SREČANJE VSEH 4

Odštevala sem, da bo ura 14.00, ko naju z Lovrom prideta pogledat ati in sestrica. Neučakana sem bila, da vidim reakcijo Loti, ko bo zagledala bratca.

Ta trenutek, ko sta vstopila v sobo je bil tako čustven in lep- kot mama, tega ne znam opisati.

Po cca 40 minutah, je Loti postala že malo nemirna, zato jo je Miha odpeljal do vhoda, kjer sta jo počakala babica in dedek, Miha pa se je vrnil k nama in ostal do 17h.

 

BOLNIŠNIČNA HRANA

Meni osebno ni tako slaba, kot jo večina opeva. Sicer bi sama na meni dodala še kak dodaten obrok, a me je zato reševala polna omara prigrizkov.

Najtežje sem čakala na zajtrk, ki je šele ob 8.00, budna pa sem bila že precej bolj zgodaj.

Kosilo je ob cca 12.00 in večerja ob cca 18.30.

PRIMERJAVA PRVEGA IN DRUGEGA PORODA

Ko sem postavila vprašanje, kaj bi želele slišat v moji porodni zgodbi, se je kar nekajkrat ponovilo vprašanje, kakšna je bila razlika med prvim in drugim porodom.

Kot sem že večkrat omenila, sta mi oba poroda dala eno izmed najlepših izkušenj v življenju.

Če bi morala primerjati, bi rekla, da je bil porod z Loti malenkost lažji, saj je bil hitrejši. (1,5h časa v porodni in 9min iztisa)

Kljub temu, da je bil popolnoma naraven, je bil tako hiter, da ni bilo časa razmišljati o bolečini. Mi je bilo pa okrevanje precej težje zaradi šivov.

Pri Lovru je porod trajal malenkost dlje (3h v porodni in cca 20 min iztisa), kar je še vedno hitro. Bolečina popadkov je bila precej manjša, bolečina pri iztisu pa močnejša in daljša.

Ekipi pri obeh brez slabega komentarja, a pri Lovru taka, ki si jo lahko samo želiš.

Okrevala sem hitreje, a bolečina krčenja maternice je bila intenzivnejša.

OBČUTKI PRI OBEH, PA SO BILI NEPRECENLJIVI IN POLNI EMOCIJ. ZA VEČNO MOJI NAJLJUBŠI.

 

ODHOD DOMOV IN ŽIVLJENJE DOMA

Kljub temu, da sva nestrpno čakala na Miha in Loti, da prideta po naju, me je hkrati kar malo stiskalo, kako bo vse izgledalo. Loti je sicer bratca neverjetno in presenetljivo lepo sprejela. Iskreno, si nisva mislila, da bo tako nežna in ljubeča z njim.

Prva noč doma, je bila sanjska. Oba sta zgodaj zaspala in naša noč je bila povsem mirna.

Popolnoma druga zgodba, pa se je začela z naslednjim dnem.

Loti je do Lovra ostala še vedno zelo pozorna, izkazovala ljubezen in veselje, da je z nami. Glede tega, sva bila zelo vesela. Loti je imela drug problem.

Imela je strah pred tem, da mene spet nekaj dni nebi bilo, kljub temu, da sva ji povedala, ko sem odhajala, da grem po bratca, je bil verjetno zanjo šok in ni znala sprocesirati to, da me ni doma, sem pa nekje v tuji postelji z dojenčkom in k meni hodijo samo na obisk.

Iskreno, si ne znam predstavljati, kako je Loti vse to doživljala, a verjamem, da je bila zanjo to velika sprememba.

Kljub temu, da je navajena brez mene, tudi kako noč, sem prepričana, da je čutila to popolnoma drugače.

Ta večerna situacija pred in med spanjem je trajala nekaj dni/noči. Kljub temu, da se še ne morem pohvalit, da je vredu, lahko kljub temu rečem, da je vsak dan lažje in bolje.

 

MASTITIS

Da pa moja porodna in poporodna zgodba ne bosta tako »popolni« je za to poskrbel mastitis, s katerim sva se serčala teden dni po rojstvu Lovra.

Že zjutraj, sem čutila, da se ne počutim najboljše, a se s tem nisem kaj dosti ukvarjala, zato sem skakala po hiši, kot »Ah, saj bo vse vredu«. Dopoldan je prišla patronažna in malo pred tem, sem si namerila 39 vročine in imela občutek bolečih kosti.

Pred njo, sem želela izpasti, kot da se super počutim in se na vse moči trudila, da tako tudi izgledam. Ko sva šli v kopalnico, da bova uredili Lovra, sem v ogledalu zagledala svoj bled, natančneje – zelen obraz. V tistem, je Miha ravno zaključil z dopoldanskim delom in se nama pridružil.

Kar naenkrat, sem izubila sliko in odhitela v kuhinjo spit kozarec vode. Vrnila sem se nazaj in počutje je postalo še hujše, zgubljala sem kontrolo nad sabo in nisem bila več prispotna pri pogovoru. Brez besed, sem tekla v spalnico in se za hip ulegla.

Vrnila sem se nazaj in upala, da ne bo več dolgo trajalo, saj bom težko zdržala.

Po njenem odhodu, sem se odločila, da grem pod vroč tuš, kjer si bom poskusila stisniti ven čimveč mleka. Od vročine in slabega zraka v kopalnici, se mi je začelo močno vrteti, zato sem zaprla vodo in se oblekla. Ko sem želela odpreti vrata kopalnice, sem izgubila zavest. Močno je zabobnelo, saj sem z glavo priletela v šipo tuša. Počasi prihajam k sebi in slišim Miha, ki ponavlja moje ime. Prime me pod roko in me želi počasi prestaviti do dnevne sobe. Spet izgubim zavest.

Odločila sem se, da se naročim k zdravniku. Še isti dan se odpeljemo do ambulante, kjer mi vzamejo kri, posnamejo EKG. Potrdila je diagnozo – mastitis, a se je vseeno odločila, da preveriva še ščitnico. Izvidi so bili k sreči BP.

Sktatka pestro smo imeli in priznam, da nič ni prijetno it čez to, še posebej ne z dvema oziroma tremi, ki te močno potrebujejo.

 

Za zaključek moje porodne zgodbe, bi želela dodat le še to

Kljub temu, da sem včasih na robu z živci in se počutim nemočno in sem tik pred tem, da si rečem ne zmorem več, mi tudi za trenutek ni žal za nič in ničesar, NIČESAR ne bi spremenila. Srečna sem, da mi je življenje dalo priložnost postati tako mlada mamica, dvema tako lepima otrokoma (lepa mislim v vseh pogledih) in kljub tako majhni razliki (20 mesecev) je grdo rečeno, klinčevo naporno. A na koncu, ko se za hip umirim, zadiham in ju pogledam, si rečem, to je klinčevo VREDNO.

 

HVALA ŽIVLJENJE 💖

With Love, Dora