30 Nov Moja porodna zgodba

Datum poroda najine prvorojenke, je bil že od prvega pregleda zabeležen 9. novembra. Kot večina mamic, sem bila tudi sama na prihod dojenčka v polni pripravljenosti že vsaj 14 dni prej. V glavi sem nosila prepričanje, da bo punčka prišla pred rokom. Čisto sama sem si kriva, saj so se mi prav zato zadnji tedni nosečnosti toliko bolj vlekli in priznam, da so kar malce psihično vplivali name.

Vsak dan so me spremljala ista vprašanja: Kaj Dora, še ni nič? Se kaj dogaja? Ja Dora, si ti še vedno doma? …

Ja še vedno sem bila doma in ne, nič se ni dogajalo. Niti malo nisem imela občutka da se bo kaj kmalu zgodilo. Vse možne načine za »sprožitev« sem poskusila, (hodila sem v hribe, bila kar precej aktivna, pila razne čajčke, jedla datlje…) pa ni nič pomagalo.

Na dan, ko je  bil predviden porod, sem imela zadnji pregled v ginekološki ambulanti. Ne rečem, ginekologinja mi je namenila spodbudne besede, češ da sem 1cm odprta, maternični vrat se tanjša in da se lahko vsak čas zgodi. Telo se mi je namreč lepo pripravljalo na porod, a točnega datuma, mi ginekologinja ni mogla napovedati. S spodbudnimi besedami, da bom do konca tedna rodila (bil je ponedeljek), sva se poslovili. Z malim razočaranjem in hkrati veseljem, sem odkorakala domov. Razočaranje, ker me niso obdržali tam in veselje, ker sem se kljub temu zavedala, da me do dneva D ne loči več veliko.

Naslednji dan proti večeru, sem med čakanjem, da se  Miha vrne iz službe, prvič začutila nek neznan občutek v telesu. Ker se mi tudi približno ni sanjalo kako popadki izgledajo, se nisem dala motiti. Poleg tega so mi ves čas govorili, da bom zagotovo vedela, kdaj so popadki pravi. No, ta neznana bolečina, ki sem jo čutila, se mi ni zdela taka, da bi morala zagrabiti torbo in urgentno odhiteti v porodnišnico. Mihu nisem nič omenila. Mirno sva pogledala serijo in se malo pocrkljala. Krči v trebuhu pa so bili vedno močnejši in pogostejši, zdelo se mi je, da jih že lahko poimenujem popadki in da je čas, da svoj občutek povem Mihu. Od takrat naprej sva bila nemirna in vedno bolj nervozna.

Ura je bila že 01.00 ponoči in zavedala sva se, da ne bova mirno zaspala. Odločila sva se, da pokličem v porodnišnico in jim zaupam svoje občutke. Prijazno so mi svetovali, naj se kar pridem pokazat. Šla sva pod tuš, spakirala stvari in se počasi odpeljala proti porodnišnici.

Miha me je odložil pred vhodom, in predstavljam si, kako vznemirjen je bil. Sredi noči se je vozil po temačnem Kranju, kršil policijsko uro in kar vidim, kaj vse mu je rojilo po glavi.

Vas zanima, kako je bilo z mano?

Zelo prijazno so me sprejeli v triažo. Babica me je pregledala in posneli so mi CTG. Odprta sem bila dobra 2 cm, maternični vrat je bil zmehčan a še vedno malo odebeljen. Torej, jasno mi je bilo, da tudi tokrat nič ne bo. Vprašali so, če želim ostati pri njih, a sem se odločila, da bom šla domov, saj mi bo tam bolj udobno.

Ko sem se zjutraj zbudila, sem se počutila, kot da so bile vse le sanje. Nobenih bolečin več. Popadki so potihnili in spet sem dobila občutek, da še nekaj dni ne bo nič. Bili smo 11.11. in ob 11.00 sem imela ponovno pregled v triaži. Kar zdelo se mi je, da bom tako kot vedno, tudi tokrat skupaj s torbo za v porodnišnico (ki je šla v zadnjem mesecu vedno z mano na pregled) odkorakala v enem kosu domov. In res je bilo tako. Naročili so me čez 2 dni. Do takrat je bilo vse mirno, brez enega močnega popadka.

PETEK TRINAJSTI

Ob 11.00 sem bila naročena v triažo, posneli so CTG, me pregledali in kaj rečete da se je zgodilo potem? Ja, pravilno. Spet so me poslali domov.

Kljub temu, da sem se odprla že 4 cm in da je vse kazalo čudovito ni bilo tako zelo čudovito, da bi me obdržali. Vaginalni pregled, ki so mi ga naredili, je bil res neprijeten. Ginekologinja me je opozorila, da prav ta lahko sproži, da se bo zgodilo hitreje in da lahko še bolj krvavim.

Ko sem prišla domov, mi ta bolečina ni in ni popustila. Začelo me je oblivati in vrtelo se mi je. Dobila sem popadke, a tokrat precej močnejše kot pred nekaj dnevi.

Ker je bil petek in ob petkih z Mihom običajno ne kuhava, sva se odločila, da naročiva »kitajca« in se konkretno najeva. V miru sva pojedla, odpeljala material za prenovo hiške in se nato počasi odpeljala proti porodnišnici. Tokrat sva bila odločena, da bom tam ostala, ne glede na to, kakšna bo situacija. Vedela sem, da bo tako boljše, saj bova oba bolj mirna.

Okrog 17h so me sprejeli v porodni blok na oddelek otročnice. Dogovorili smo se, da ko bodo popadki na cca 3 minute in bodo trajali 1h, naj pozvonim na zvonček. Okrog 20h je bolečina popadkov postala tako močna, da nisem več zdržala, zato sem pozvonila.

KAKO JE OBČUTITI POPADKE?

Večina jih primerja z menstrualnimi krči, le da naj bi bila bolečina intenzivnejša. Sama nikoli nisem imela menstrualnih krčev zato si tega občutka niti malo nisem znala predstavljati. Težko je opisati ampak čutiti je kot močan krč v spodnjem delu trebuha in zadaj v križu, ki drži cca 1 minuto in popusti do naslednjega.

PRIDITE POME, NE ZDRŽIM VEČ

Torej ja, kje sem ostala. Pozvonila sem in odpeljali so me v čakalnico, kjer sem morala počakati na CTG. Skoraj 1h, sem se po hodniku zvijala od popadkov, stokala od bolečine in grdo rečeno, bilo mi je slabo in mislila sem da bom bruhala. Vse kar sem slišala, so bili zvoki iz porodnih sob. Priznam, da sem se teh krikov kar malo prestrašila, saj sem se vedno bolj zavedala, da sama nisem daleč od tega. Tisti trenutek so se mi po glavi porajala vprašanja: »Ali res tako boli, da se tako dereš? Je res tako hudo? Bom tudi jaz tako glasna?«

Kljub temu, da se je osebje sprehajalo mimo mene, kot da me ni, sem to sprejemala precej mirno. Vse trenutke, ki so se mi dogajali v porodnišnici nisem jemala kot da me je kdo prisilil da sem tukaj, zavedala sem se, da sem tu prostovoljno in da bom za vsako bolečino kmalu poplačana. Vedela sem, da sem kljub vsem bolečinam zelo blizu najlepšemu nazivu v življenju. MAMA.

Kooončno so prišli pome, me priklopili na CTG in tam spet pustili samo cca 40 min. Naročili so mi naj pokličem partnerja, ki naj se pripravi, saj bo čez cca 1h lahko že ob meni.

DOBRODOŠLA V PORODNI SOBI

Ob cca 22.00 sem vstopila v porodno sobo. Vstavili so mi klistir in me pustili, da se mirno uredim. Izpraznila sem se, se v miru stuširala in počakala na babico. Popadki so se še vedno stopnjevali in vedno bolj mučno je bilo. Želela sem si, da bi se čimprej začelo in za vsak popadek sem upala, da je zadnji. Imela sem občutek, da nimam več moči, da me bo pobralo in da nimam v sebi več kotička, kjer bi izčrpala energijo za porod.

Okrog 23.30 so mi vstavili epiduralno analgezijo in par minut kasneje, so Miha spustili k meni. Oblekli so ga v zaščitno haljo in masko. Tudi sama sem nosila masko, med samim porodom pa sem jo lahko snela.

Miha je vstopil v porodno in PRIŠEL, VIDEL, ZMAGAL. Takoj ob njegovem vstopu, se je meni začel iztis. Energija in moč, v katero sem prej dvomila, sta se vrnili v dvojni meri, čeprav ne vem od kje.

Spomnim se Mihovega prikupnega in zmedenega obraza, polnega strahu, pričakovanj, predvsem pa mešanih občutkov.

Iz pogleda sem lahko razbrala njegove misli: Dora, če bi lahko bi bil jaz tukaj namesto tebe, a ker to ni mogoče, ZDRŽI, tukaj sem ob tebi in s tabo. ❤️

Ker se je vse odvijalo tako hitro, mi epiduralna ni prijela. Zato je bil moj porod zabeležen kot naraven, brez analgezije. Od prvga iztisa, do prihoda najinega zaklada je trajalo le 9 minut, ja EKSPRESNO! Bolečine sicer ne znam opisati z besedami, lahko pa rečem, da je bila v istem trenutku, ko je bila Loti v mojem naročju, poplačana in pozabljena.

Z Mihom ne bova pozabila, najine reakcije ko sva videla temno, lasato glavico, ki je pokukala na svet. Skoraj prepričana sva bila da bo svetlolaska, ali celo oranžnolaska (moji geni). Zaradi tega prijetnega šoka sredi poroda, sem za trenutek pozabila, da rojevam.

Ob 23.54 je na svet prijokala najina hčerka Loti. Novopečeni očka naju je s prerezom popkovnice ločil in Loti je postala samostojno bitje, zadihala z lastnimi pljučki in nama zapela najlepšo melodijo.

Med tem ko smo se mi srečno crkljali, so me zakrpali z dvemi šivi in očistili. Loti so mi pristavili k prsim, da sva se podojili in nas prijazno pustili uživati v nepopisnih trenutkih.

Čez nekaj časa, je prišla babica preverit situacijo, Loti stehtala in izmerila, ji oblekla pleničko in oblačilca ter jo položila v naročje ponosnemu očku.

Loti se je v očkovem naročju crkljala še dobro uro, nato pa so prišli po nas. Miha se je moral poslovit, naju z Loti pa so odpeljali na oddelek. Loti so do konca uredili, mene pa odpeljali do sobe, kjer me je čakala malica. Ker sem jo ponoči želela imeti ob sebi, so mi jo pripeljali in prvo noč sva preživeli skupaj.

SOBA BREZ CIMRE IN MOJE BIVANJE V HOTELU PORODNIŠNICA KRANJ

Tukaj sva ostali 2 noči. Imeli sva nadstandardno sobo s kopalnico in za to priložnost sem bila neizmerno hvaležna, saj sva imeli res intimo in kar mi je bilo najbolj pomembno, da sva bili popolnoma prepuščeni druga drugi.

Moje bivanje v porodnišnici bo za vedno ostalo v čudovitem spominu. Kljub temu, da v teh časih niso dovoljeni obiski in sva bili ves čas sami, so za naju zelo lepo skrbeli. Glede osebja nimam niti ene pripombe, prav tako ne glede samega udobja in hrane. Bi pa omenila zakaj, mislim, da je glaven razlog za tak pogled na to. Prepričana sem, da če se popolnoma prepustiš osebju, jim zaupaš in si do njih prijazen, to tudi oni vračajo z velikim srcem, nežnostjo in sočutjem.

Kar daš, to dobiš. Vedno je tako. Ni res?

 

KAJ IZ MOJE TORBE ZA V PORODNIŠNICO MI JE PRIŠLO PRAV IN ČESA NISEM POTREBOVALA

Takoj ob prihodu v sobo, so mi prinesli 3 pakete VIR80 in paket mrežastih hlačk MAMA. Mrežaste hlačke, v primeru, da bi mi jih zmanjkalo, lahko dobiš dodatno. Vložkov na žalost ne.

Kar se tiče halje, brisač in posteljnine, prinesejo vsak dan svežo, po potrebi bi jo zamenjali tudi večkrat.

Prav mi je prišel tudi nastavek za dojenje, saj sva se lažje vpeljali (takoj ob prihodu domov, sem ga dala stran). Hvaležna sem bila tudi steklenički za vodo, da sem redno skrbela za hidracijo in svojim copatom, saj so mi bile njihove precej prevelike.

Za Loti nisem potrebovala ničesar. Prav nama je prišla le duda. Vse za previjanje in nego je poskrbljeno. Prav tako za sveža oblačilca, ki so ji bila sicer za še eno Loti prevelika, ampak za modno revijo je čas kasneje doma.

Seveda ne bi mogla brez svoje toaletke v kateri sem najbolj potrebovala gel za tuširanje, zobno ščetko, zobno pasto in balzam za ustnice.

Ostalih stvari nisem potrebovala.

Pametna odločitev je bila, da sem s sabo imela oblačila, za naju obe, za odhod domov, saj v teh časih partner lahko pride le do vrat pred oddelek. Mihu je bilo potrebno poskrbeti le, da je prinesel lupinico in v avtu namestil isofix bazo.

 

PRIHOD DOMOV

Končno smo bili vsi skupaj ❤️  Doma so nas pričakali, novopečeni dedki in babice. Vem da jim je to pomenilo ogromno, tudi meni je. Ta trenutek sem želela deliti z ljudmi, ki so zaslužni za to, da je z nami ta mali zaklad.

Pred prihodom Loti nisem nikoli želela govoriti kaj in kako bom po porodu, ker nisem vedela kako se bom počutila, kako bom sprejela vse to in kako stresno bo. Moram priznati, da si niti malo nisem predstavljala, da se bom počutila tako super. Edina stvar, kar lahko rečem je, da sem zelo čustvena in zelo krhka. Veliko jokam, vendar jokam le od sreče. Občutek imam, da je okrog mene toliko ene ljubezni, ki je bila verjetno ob meni že prej a jo sedaj kot mama toliko bolj občutim.

 

With Love, Dora