16 Maj Prvo trimesečje nosečnosti
Nedelja, 1. marec
Potekala je približno tako kot vsaka. To za naju pomeni v krogu najbližjih – opoldan kosilo pri tašči, po kosilu obisk moje družine v Tržiču. Tako preživet zadnji dan v tednu je za naju z Mihom postala kar ustaljena praksa.
To nedeljo sva po dolgem času obiskala tudi mojo mamo in teto. Ko sva se peljala domov, sem prejela tetin SMS (mimogrede, tekla je debata kjer sem omenila, da mi divjajo hormončki, kar teti očitno ni šlo iz glave, zato mi je po odhodu poslala sledeče): »Čak zdele mi je šele kapnil, hormončki… a bomo zibal!? :D« Zasmejala sem se in si pri sebi mislila: »Oh, ko bi le…«
Menstruacijo bi sicer morala dobiti šele naslednji dan, ampak tisti trenutek tudi meni moje divjanje hormonov ni dalo miru, zato sem se odločila narediti test. Ko sta se čez nekaj minut na listku obarvali obe črtici, so se mi začela tresti kolena. Moji notranji občutki so bili lunapark. Prižgala sem vse možne luči v kopalnici, vklopila fleš na telefonu in si vsaj trikrat pomencala oči. Jok, smeh, veselje, sreča.. skratka vrtiljak čustev!
To bo najina sladka skrivnost
Ko sem po nekaj minutah končno prišla k sebi, je prišel čas, da čudovito novico povem še Mihu. Ker je spal, sem imela čas še nekajkrat globoko zadihati, nastaviti telefon in vse skupaj posneti. Trenutek ko sem z njim delila novičko je bil res ganljiv. Za oba. Sklenila sva, da počakava teden dni in 8. marca izkoristiva praznik za razkritje najine male skrivnosti družini.
Ta teden je bil zame grozno dolg in težko je bilo, saj nisem imela nikogar, ki bi ga lahko karkoli v zvezi z nosečnostjo vprašala. Ostal mi je le stric Google. Nosečke, ne počnite tega! Vse kar sem s tem dosegla je bilo to, da sem bila iz dneva v dan bolj zaskrbljena oziroma panična. Na vseh forumih in člankih je pogosto več negativnih kot koristnih informacij.
Polžji teden je bil na naokrog in prišel je čas, da sva novico končno povedala najbližjim. Ker je to prvi vnuček/vnukinja iz obeh strani, je bilo še tako bolj čustveno. Trudim se, da bi vsaj z enim lepim stavkom približala občutke kako je bilo, a resnično ne gre. Takih trenutkov se z besedami nikakor ne da opisati.
Moje počutje
Čeprav sem že več kot teden dni vedela, da v sebi nosim bitjece, tega ne bi posumila, če ne bi opravila testa (menstruacije so mi tako ali tako večkrat zamujale). Moji znaki pa so bili kot PMS, le malenkost izrazitejši kot ponavadi. Slabosti ni bilo, sem pa imela zelo boleče in težke prsi ter bila zelo napihnjena.
Izrazitejša slabost, je prišla šele v 8. tednu. Bruhala na srečo nisem, a sem si v tistem trenutku včasih želela, da bi. Težko mi je bilo pripravljati hrano, zato je takrat vlogo šefa kuhinje moral prevzeti Miha. Verjemite, ni mu bilo lahko, predvsem zaradi mojih želja in potreb (haha). Veliko stvari, ki sem jih pred nosečnostjo uživala vsak dan, mi niso več teknile. Začela sem jesti krompir, ki ga prej skorajda nisem, kaj šele da bi si ga pripravila. Sedaj ga obožujem! Po kislih kumaricah, ki so tako klišejske v nosečnosti in sem jih pred nosečnostjo pojedla res veliko, trenutno nimam nobenega posebnega hrepenenja. Zelooo pa mi diši kitajska hrana, ki mi od začetka in vse do konec prvega trimesečja zaradi epidemije in omejitev občin ni bila dostopna. Vsak dan sem sanjarila o njej, tako, da sem šla Mihu že na živce.
Panika in samoplačniški pregled
V 11. tednu me je zagrabila panika. Slabost je izginila, prsi so bile manj boleče, nobene napihnjenosti ni bilo, trebušček je bil raven in niti za milimeter ni bil videti večji, kilogrami pa so bili celo nižji kot pred nosečnostjo… skratka nobenih znakov nosečnosti! Termin za nuhalno sem imela šele čez 14 dni in jasno mi je bilo, da toliko časa ne bom zdržala v dvomih. Klicala sem najbližjo zasebno ginekologinjo. Predlagala je, da se oglasim še isti dan in opravim pregled (cena samoplačniškega pregleda je 40€).
Z malo štručko je bilo vse v redu. Velikost, razvoj otročka in bitje srčka, vse je bilo tako kot mora biti. Presrečna sem zapustila ambulanto. Na pregledu sem dobila tudi novo slikico, kjer je bila bubica že precej večja kot na prvem pregledu. Niti malo mi ni žal, kaj šele škoda denarja, da sem to storila! Z ginekologinjo sva se dogovorili, da pri njej opravim NIFTY test, zato nama nuhalne svetline ni bilo potrebno narediti – naredili sva samo zgodnjo morfologijo. Termin mi je dala čez teden dni.
Izkušnja Nifty testa
Že preden sem zanosila, sva z Mihom vedela, da bova, ko nama nekoč uspe, Nifty test opravila brez pomislekov. Čeprav je to kar velik strošek (stane 590€), se nama zdi vredno. Nihče od naju si ne želi dvomov, še posebej ko gre za najinega otročka.
23. april – sem bila v 12. tednu nosečnosti. Malo živčna in vzhičena, kot pred vsakim pregledom, sem se odpeljala na pregled. Hudo mi je bilo, ker sem odšla sama, saj je zaradi korona situacije Miha moral ostati doma. Ginekologinja mi je obljubila, da bo pri ultrazvoku naredila posnetek, ki ga dobim na CD-ju za domov. Čudovito je bilo spremljati prve gibe otročka. Kljub temu, da sva ga zelo težko zbudili, je, ko je bil čas za posnetek, pokazal vse kar zmore in zna (haha). Ko sva končali z ultrazvokom, je bil na vrsti Nifty test. Vzela mi je kri, ki so jo pa takoj po pregledu poslali v Zagreb, kjer opravijo preiskave za mnogo kromosomskih napak, ki jih ima lahko otroček. Test je 99% zanesljiv.
Kljub temu, da je bilo pri ultrazvoku videti vse v redu in ni bilo videti kakšnih možnosti za večje napake, je bilo čakanje rezultatov kar naporno. Poleg tega sem na obrazcu obkljukala, da želiva izvedeti tudi spol in lahko si predstavljate, kako težko je čakati na novice.
Verjetno se sprašujete, kako je možno ugotoviti spol že tako zgodaj. V vzorcu moje krvi pridobijo moj in otročkov DNK, iz katerega dobijo podatek ali se v mojem trebuščku skriva deček ali deklica.
Na pregledu sem se s sestro in ginekologinjo dogovorila, da mi sporočijo samo zdravje mojega otročka, spol pa naj sporočijo Mihovi sestri. Pustila sem mail in njeno telefonsko številko.
Čez nekaj dni me je zdravnica poklicala in mi sporočila, da tega žal ne more storiti zaradi varstva osebnih podatkov, saj bi za to morala pustiti pisno soglasje – tega pa nisva storili.
Nič hudega, tudi to se je rešilo. Več o tem, pišem v naslednjem blogu, kjer bom pisala o drugem trimesečju in razkritju spola.
Zaenkrat še brez komentarjev