23 Maj Se peljem, nosim, gugam – Nuna hvala, ker si!

Še kako dobro se spomnim dne, ko sva izvedela za nosečnost. Še isti dan sem obrnila en kup strani na internetu, z namenom, da bi  našla pravi voziček. Mihu se je to takrat zdelo precej neumno, … le kam tako hitim..? Do prihoda Loti je bilo še veliko časa in  njemu so bile tisti trenutek pomembne čisto druge stvari.

Deloma je imel sicer prav ampak na koncu mi je bil hvaležen, da sem z določenimi stvarmi malce hitela. Čas se tako hitro zavrti, da sva ga mimogrede res potrebovala.

Sklenila sva dogovor in se skupaj odpravila v butično trgovinico Mali Zakladi v Ljubljani. Tam so naju sicer vprašali po najinih željah in življenjskem slogu in ker o vozičkih nisva vedela ničesar, sva se popolnoma prepustila svetovalki v trgovini. Zelo poglobljeno nama je predstavila nekaj za naju primernih vozičkov, naju pa je najbolj očaral Nuna Demi Grow.

Istočasno sva si izbrala tudi lupinico. Bila sva v dilemi ali izbrati Nuna Pipa Next ali Nuna Arra saj nama je bila vsaka po svoje všeč. Na koncu sva se odločila za Nuna Arra. Prepričalo naju je dejstvo, da lahko naklon hrbtišča prilagajava, predvsem v situaciji, ko Loti zaspi v avtu in je ne želiva prestavljati iz lupinice v voziček, ampak zgolj na ogrodje vozička postaviva lupinico, spustiva naklon in lahko loti mirno spančka naprej. Je sicer težja od Pipe Next in je brez isofix-a ne moreš namestiti v avto, vendar je Arra še vedno dovolj lahka za naju in v vsakem primeru bi se odločila za uporabo lupinice z isofixom. Danes sem prav vesela, da sem se tako odločila!

Iskreno, sva si kar malce oddahnila, ko je bilo to za nama, saj je bila za naju ena skrb manj. Dnevi so minevali in bližje kot sva bila, bolj sva si predstavljala naše skupno življenje.
Glede na to, da sva precej aktivni osebi sva sklenila, da je nosilka še ena stvar, ki jo morava imeti.

Ko sem na Instagramu prvič objavila nosilko Nuna Cudl, se je začelo ponavljati cel kup vprašanj. Vse od tega, kdaj sva Loti dala prvič vanjo, kako se je v njej počutila, do tega kako sva jo (pozimi) v nosilki oblekla…?

Torej odgovarjam: Na prvi sprehod po bližnjih ulicah sva se odpravili, ko je Loti imela dobrih 6 tednov. Iskreno. Prvi občutek je bil kar malce čuden in za trenutek mi je ustavila srce. Bila je tako »zabubana« notri in popolnoma nepremična, da nisem bila prepričana če sploh še diha. Da sem se o tem prepričala, si nisem mogla pomagati drugače, kot da jo malce zbudim. Kmalu sva z Mihom ugotovila, da ji le tako zelo paše bit v nosilki, saj je stisnjena ob telo. Tako se verjetno počuti zelo varno in še toplo ji je.

Super, da je tako, saj smo prav zato lahko precej veliko zunaj na zraku in se odpravimo tudi na kakšen hrib, nemalokrat tudi z dežnikom v roki.

Ker zunanje temperature takrat niso bile ravno prijazne, je bila večna dilema kako jo obleči.

Midva sva ji oblekla 2x bodi z dolgimi rokavi, žabice, hlačke in zelo debele nogavice. Če smo šli kam višje, kjer so bile temperature še nižje, sva ji oblekla še pajacka.

Dobro se spomnim obdobja, ko sva nosilko poimenovala »rešilni jopič«. Zvečer preden smo se želeli odpravit spat, so jo kar precej mučili krčki in od vsega je najbolj pomagalo nošenje v nosilki. Hvala bogu je to mimo, je pa še vedno sem in tja zame to rešilni jopič, saj edino z Loti v nosilki uspem skuhati kosilo.

Včasih me reši tudi gugalnik Nuna Leaf Grow ampak odvisno od Lotinega razpoloženja. Prve mesece, zanjo ni bil zanimiv, kasneje, ko pa se je začela zavedati sveta okrog sebe, pa smo jo za nekaj minut tudi v njem zamotili. Je vseeno rajši na tleh. Kar pa je meni čisto prav. Je pa res, da mamice s katerimi klepetam, pravijo, da je gugalnik zanimiv v različnih obdobjih, tako da računam, da nam bo še kaj prav prišel v prihodnosti, saj je nosilnost kar do 60 kilogramov, tako da bo imela loti lahko svoj osebni počivalnik tudi, ko bo malce večja.

Ne smem pa zanemariti vozička, kljub temu, da veliko pohajkujemo z nosilko ima tudi vozek poseben čar. Loti nam je velikokrat zaspala, samo da smo jo poležali v košaro in moram priznati, da sva z našim dirkačem prevozili kar precej kilometrov in verjamem, da jih še kar nekaj bova. Obožujem vozičkanje ❤️

Poleg tega sva preizkusili tudi kar nekaj različnih terenov in mene Nuna Demi Grow nikoli ni razočarala na prav nobenem, tudi tistem ne, v katerega sem mogoče malo podvomila.

Se pa počasi poslavljamo od košare, saj prihajajo lepi dnevi in naš mali firbec nam je dal vedeti, da bi si rad ogledoval svet in da je čas za športni del vozička.

Lepi in topli dnevi pa so znak, da bo tudi slej ko prej čas za marelo in z Mihom sva se odločila, da ostajava pri Nuni – brez pomislekov.  Katero točno bova izbrala se še nisva dokončno odločila ampak sva pa prepričana, da jo vzameva čimprej, saj je dopust že skoraj pred vrati in če želimo s sabo vzet še kaj drugega kot le vozek, je marela prava in edina rešitev.

Veste brez česa še, sem prepričana, da ne bova odšla iz Malih Zakladov? Brez prenosne posteljice. Ne bi si je toliko želela, če bi jo potrebovala le za tistih nekaj tednov na morju. Veselim se je zato, ker vem, da bo posteljica prišla pošteno prav na naši novi terasi in prav tako na počitnicah pri babicah.

Skratka, tale blog sem namenila baby opremi, v prvi vrsti Nuni, predvsem, ker si to zasluži. Verjamem pa, da bo prišel prav tudi kateri bodoči mamici, ki ima težavo pri izbiri.

With Love, Dora